Rak na debelem črevesu in danki je v Sloveniji zelo resen javnozdravstveni problem. Ne le zaradi pogostosti zbolevanja, temveč tudi zaradi poznega odkrivanja bolezni, ki je bistveni razlog za veliko umrljivost bolnikov.
Prisotnost tega raka v Sloveniji je naraščala od leta 1950, ko so začeli v registru raka beležiti novoodkrite primere te bolezni. Podatki Registra raka za Slovenijo iz let 1993–1997 potrjujejo, da je več kot 80 odstotkov bolnikov z rakom na debelem črevesu in 70 odstotkov bolnikov z rakom na danki odkritih, ko se je rak razširil iz črevesne stene v bezgavke (regionalni stadij) ali pa so bili prisotni že zasevki oziroma metastaze (napredovali stadij oziroma razsejana bolezen). Število novih primerov je naraščalo do skoraj 1600 letno, 700 oseb pa je na leto umrlo. To je zaskrbljujoč podatek glede na to, da je bolezen v začetni fazi popolnoma ozdravljiva. V obdobju 2005−2009 je bil rak na debelem črevesu in danki v manj kot 15 odstotkih odkrit v lokalno omejeni obliki. To se je odražalo v visoki stopnji umrljivosti, slabi kakovosti življenja bolnikov in visokih stroških zdravljenja.
Aprila leta 2009 je v Sloveniji začel delovati Program Svit, državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki. Cilj tega programa je zmanjšanje bremena zaradi raka na debelem črevesu in danki. Če bi se vabilu v Program Svit odzvalo vsaj 70 odstotkov vabljenih in opravilo test na prikrito krvavitev v blatu, bi v Sloveniji vsako leto za rakom debelega črevesa in danke umrlo 200 ljudi manj. Veliko primerov bolezni bi namreč odkrili v zgodnejši fazi, ko je bolezen še ozdravljiva. S tem bi znatno zmanjšali obolevnost in umrljivost in posledice, ki jih ta rak pusti bolnikom.
Do leta 2018 so bile v okviru Programa Svit pri 21.000 osebah odstranjene predrakave spremembe (polipi) in dosežen upad pojavnosti raka na debelem črevesu in danki. Po podatkih Registra raka je bilo leta 2015 v celotni populaciji kar 372 manj novih rakov debelega črevesa in danke kot leta 2010.
Med ljudi z večjim tveganjem za razvoj raka na debelem črevesu ali danki sodijo:
– osebe, katerih sorodniki prvega reda so zboleli za rakom debelega črevesa ali danke,
– bolniki z rakom debelega črevesa ali danke,
– vsi ljudje, pri katerih so že kdaj odstranili polipe,
– bolniki s kroničnimi vnetnimi črevesnimi boleznimi (ulcerozni kolitis in Crohnova bolezen),
– tisti ljudje, ki imajo družinsko adenomatozno polipozo ali dedni nepolipozni rak debelega črevesa.
Pri teh ljudeh bi moral biti izbrani osebni zdravnik še posebej pozoren in jih po potrebi napotiti na ustrezne dodatne preiskave še pred dopolnjenim 50. letom starosti.
Vzrok za nastanek raka na debelem črevesu in danki še ni znan, vendar številne študije potrjujejo, da je bolezen najverjetneje posledica medsebojnega delovanja dednih dejavnikov in vplivov okolja.
Za nastanek raka na debelem črevesu ali danki dokazano vplivajo naslednji dejavniki:
Starost – približno 90 odstotkov bolnikov je ob odkritju bolezni starejših od 50 let. To dejstvo postavlja starost na prvo mesto med dejavnike tveganja, zato strokovnjaki v tem starostnem obdobju svetujejo presejalne in preventivne diagnostične preglede.
Vplivi okolja (prehrana, alkohol, kajenje, nezdravo življenje) – zdrav življenjski slog ne varuje le pred rakom, temveč tudi pred številnimi drugimi boleznimi. Najbolje je, da uživate hrano pretežno rastlinskega izvora in čim manj rdečega mesa, ste zmerni pri uporabi predelanega mesa, se izogibate sladkim pijačam in hitri prehrani, ste zadržani pri uživanju alkoholnih pijač, ne kadite in ste vsak dan vsaj 30 minut zmerno telesno dejavni.
Črevesni polipi – polipi so tkivne tvorbe, ki vzniknejo iz črevesne stene ali stene danke. Ker se iz polipov najpogosteje razvije rak na debelem črevesu in danki, jih je potrebno čim prej odkriti in odstraniti.
Kronične vnetne črevesne bolezni (Crohnova bolezen, ulcerozni kolitis) – Crohnova bolezen in ulcerozni kolitis sta najpogostejši črevesni vnetni bolezni. Pri bolnikih z omenjenima boleznima je tveganje za nastanek raka večje, zato je potrebno opravljati redne kontrolne preglede po navodilu gastroenterologa.
Nekatere dedne bolezni – so sicer zelo redke, vendar pa zelo povečujejo tveganje za raka na debelem črevesu in danki. Med te bolezni spadajo različni polipozni sindromi in dedni nepolipozni rak na črevesu, pri katerem je povečano tudi tveganje za nastanek drugih rakov. Ljudje, katerih bližnji krvni sorodniki so zboleli za rakom na debelem črevesu in danki, so izpostavljeni večjemu tveganju, da bodo tudi sami zboleli. Zato je pomembno poznati zdravstveno zgodovino svojih najožjih krvnih sorodnikov.
Simptomi in znaki bolezni so lahko bolečine v trebuhu, napenjanje, vetrovi, spremembe v odvajanju blata (mehkejše ali trše blato, sprememba pogostosti odvajanj, zaprtost), kri v blatu, slabost in bruhanje. Tumorji v danki lahko povzročijo boleče krče, spremembe v premeru blata, občutek polne danke in krvavitve iz nje. Krvavitve lahko povzročajo slabokrvnost ter z njo povezane simptome in znake, kot so utrujenost, vrtoglavica, šumenje v ušesih in splošno slabo počutje.
Večina omenjenih znakov in simptomov je povezana tudi z drugimi obolenji prebavil, žolčnimi razjedami ali kamni, hemoroidi ali reakcijami na določeno hrano, zaradi česar veliko ljudi ne gre pravočasno na pregled, kar pa je lahko usodno.
Poznamo več metod, s katerimi lahko odkrijemo raka na debelem črevesu ali danki. Najpomembnejša in najzanesljivejša metoda je kolonoskopija, ki omogoča pregled celotnega debelega črevesa. Ostale metode so še digitorektalni pregled, rektoskopija in CT kolonografija.
Kolonoskopija
Kolonoskopija je preiskava, pri kateri zdravnik specialist s posebnim medicinskim pripomočkom, endoskopom, pregleda celotno debelo črevo. Endoskop je za prst debela upogljiva cev, ki je sestavljena iz številnih optičnih vlaken, po katerih se slika črevesne notranjosti prenaša na zaslon, kar zdravniku omogoča pregled sluznice debelega črevesa in danke. Da si lahko zdravnik črevo natančno ogleda in opazi morebitne spremembe v črevesu je potrebno, da pacient pred pregledom s pomočjo ustreznih odvajalnih sredstev dobro izprazni in očisti črevo. Če zdravnik med kolonoskopijo odkrije črevesne polipe, jih lahko s pomočjo endoskopa tudi odstrani. To imenujemo polipektomija. Lahko pa zdravnik med preiskavo odkrije sum na tumor, takrat vzame delček tkiva za nadaljnjo preiskavo – opravi biopsijo. Odvzeto tkivo nato pregledajo zdravniki patologi in pripravijo izvid, ki potrdi ali ovrže sum na raka ali drugo črevesno bolezen. Kolonoskopija navadno ni boleča, lahko pa je nekoliko neprijetna.
Digitorektalni pregled
Pri digitorektalnem pregledu zdravnik s prstom pretipa spodnjo polovico danke. V primeru suma na tumor so potrebne nadaljnje preiskave.
Rektoskopija
Rektoskopija je preiskava danke, pri kateri zdravnik v danko vstavi instrument, ki mu omogoča pregled sluznice. Ta preiskava praviloma ni boleča. Če zdravnik pri rektoskopiji odkrije polip, je potrebna kolonoskopija.
CT kolonografija
V primeru, da kolonoskopija ni bila izvedljiva v celoti, lahko gastroenterolog preiskovanca napoti na dodatno preiskavo, CT kolonografijo.
Test na prikrito krvavitev v blatu
Pri testu na prikrito krvavitev v blatu lahko v vzorcu blata ugotovijo prisotnost krvi, ki sicer s prostim očesom navadno ni vidna. Kri lahko izvira iz polipa, tumorja ali katere druge bolezni prebavil. Test ni specifičen, zato so ob ugotovitvi prisotnosti krvi v blatu potrebne nadaljnje preiskave. Test na prikrito krvavitev v blatu je osnovni test, ki ga uporabljamo v Programu Svit.
Operativna odstranitev
Operativna odstranitev tumorja ali zasevkov (metastaz) je osnovna vrsta zdravljenja zgodnjih stadijev raka debelega črevesa in danke. Operacija je večinoma priporočljiva tudi pri napredovani bolezni, saj se lahko v nasprotnem primeru rak tako razraste, da povzroči zaporo črevesa.
Z operacijskim posegom bolniku odstranijo tumor skupaj z delom črevesa in pripadajočimi bezgavkami. Zdrave dele črevesa nato zašijejo skupaj. Včasih je potrebno bolniku narediti odprtino med debelim črevesom in trebušno steno. To odprtino imenujemo stoma in služi za praznjenje vsebine debelega črevesa v posebno vrečko. Stoma je lahko začasna in jo kirurg kasneje zapre, včasih pa je potrebna stalna stoma. Bolnikom s stomo so na voljo kakovostni pripomočki in z njimi lahko živijo povsem normalno življenje.
Pri bolnikih, ki imajo raka danke, je potrebna totalna mezorektalna eksicizija. To je operacija, pri kateri kirurg odstrani danko in mezorektum v celoti do medeničnega dna, ohrani pa analni kanal z mišico zapiralko. Odstrani celotno danko z bezgavkami, ki bi lahko bile prizadete. Na koncu debelo črevo na mestu, kjer je odrezana danka, sešije z izhodnim kanalom in tako ohrani prehodnost črevesa. Tako so večinoma ohranjeni živci, ki bolniku omogočajo, da lahko zadržuje vodo, obenem pa je ohranjena tudi njegova spolna funkcija.
Rak debelega črevesa ali danke najpogosteje zaseva v jetra. V takem primeru je pred operacijo navadno potrebna kemoterapija, ki omogoča zmanjšanje velikosti zasevkov do te mere, da jih je nato v določenih primerih mogoče operirati.
Zdravljenje z obsevanjem (radioterapija)
Radioterapija je obsevanje raka z visokoenergetskimi žarki, ki uničujejo rakave celice. Zdravljenje z obsevanjem se praviloma kombinira s kemoterapijo. Zdravniki obsevanje priporočajo pred operacijo. Če bolnika pred operacijo niso obsevali, se priporoča obsevanje po operaciji. Tumorjev, ki ležijo v debelem črevesu, praviloma ne obsevajo, ampak jih čim prej operativno odstranijo.
Kemoterapija
Zdravljenje s kemoterapijo pomeni uničevanje rakavih celic z zdravili citostatiki, ki zavirajo delitev rakavih celic. Citostatiki s krvjo dosežejo tudi področja, kjer se lahko nahajajo zasevki rakastega tkiva. Ta način zdravljenja poteka v ciklih. Odmerku zdravila sledi čas počitka, nato se cikel ponovi. Cikli si navadno sledijo na dva do štiri tedne. Bolnik pri zdravljenju s kemoterapijo zdravila dobiva v bolnišnici ali v ambulanti. Velika večina citostatikov na žalost deluje tudi na druge celice in pogosto povzroča neželene učinke (utrujenost, slabokrvnost, povečana možnost okužb, slabost, bruhanje, izpadanje las, ranice v ustih, driska, otekline ter otrplost rok in nog).
Zdravljenje z biološkimi tarčnimi zdravili
Biološka tarčna zdravila proti raku delujejo tako, da zavrejo različne dejavnike (rastne faktorje), ki so sicer potrebni za rast tumorja. Zaradi selektivnega delovanja na celice imajo manj neželenih učinkov.
